Fila Brasileiro

Svetlana Makarovič

Vir: Firbec, številka 4, letnik 1, marec 1998 

 

V križankah piše: žival, ki čuva hišo. Ali pa: zvesta žival. Tri črke.

Lepo je, oj, hoditi po prelepi zemljici slovenski naši, kjer rožice cveto in ptičice pojo in travca zeleni, na oknih pa nagelj se rdeči, juhuhu. Pred belo hišico pa zvesti »tri črke« divje nateguje verigo, dolgo en meter, jezik mu visi iz gobca, ves čas se živčno praska in grize. Zvesta žival bi pila vodo iz umazanega, zarjavelega krožnika, če bi tam vode kaj bilo. Ampak hišna gospodinja nima časa. Že tretji dan se sušijo skisane grudice krompirja v zasvinjani kozici. »Kaj je, Muri, nisi lačen,« mu mimogrede vrže gospodinja in pohiti spet nazaj v hišo, kajti ona pač nima časa. Vsak opravlja svoje delo. Slovenci smo pridno ljudstvo in tudi slovenski psi so pridni psi; pri hiši jih imajo zato, da lajajo in »čuvajo«. Kaj sicer kuža lahko čuva na kratki verigi, ki se mu zažira v vrat, tega ne vemo. Vemo samo, da pes čuvaj pri hiši mora biti. Tak je običaj in konec. Da bi psa kdaj skrtačili? Zakaj pa? Sam naj se. Saj veste, da je čas zlato. Kaj, da bi ga okopali? Psa? Lepo vas prosim, psi imajo pač bolhe. In če dobijo garje, jo to njihov problem.

Lepo je, oj, hoditi po … Hej, muca! Pridi sem, muca, da te pobožam, te počohljam za ušesi in ti voščim dober dan! Hej, kam bežiš? In kakšen oster, sovražen pogled si mi poslala; saj ti nič nočem! Ja, to je lahko reči. Ponevedoma se skloniš, da bi utrgal regratovo lučko – in glej, v trenutku se mlade muce razbežijo na vse strani, pes spodvije rep in se prihuli.

Seveda je težko verjeti, da se živali prestrašijo na smrt, če se samo skloniš. Ali pa ni tako težko verjeti, če si na lastne oči videl, kako se je dedec ali njegov paglavec sklonil, da bi pobral kamen in ga zalučal v zvesto žival s tremi črkami. Če si na lastne oči videl, kako je s tal pobral oklešček in zamahnil z njim proti sivemu mucu, pa samo zato, ker je ta muc dremal tam gori na skladovnici drv in mežikal v sonce. Če si na lastna ušesa slišal robantenje, da ta prekleti maček nič ne dela, samo spi, namesto da bi miši lovil. Da bi še mačku dajali ostanke od kosila? O, to pa ne! Naj si sam ujame miš ali podgano, pa bo sit …

Jaz sem pa ena zoprna oseba. Velikokrat sanjarim o grdih stvareh, namesto da bi vzklikala, kako je oj, lepo hoditi po zemljici prelepi slovenski naši, namesto, da bi občudovala ljubezen, s katero je bila vrla gospodinja vzgojila cvetoče nageljne in pelargonije in dalije in kapucinčke in astre in cinije in …  O, ja, o grdih stvareh sanjarim. O tem na primer, da bi zagledala hišnega gospodarja priklenjenega na meter dolgo verigo k hlevu. O tem, kako bi mu presušeni jezik visel iz gobca … hočem reči, ust, in kako bi poželjivo oblizoval zasušeni rob skisane polente iz umazanje črepinje, v kateri so mu postregli. O tem sanjarim, kako bi se ves preplašen poskušal zateči v razmajano kočico, če bi se kdo samo pripognil, da bi kaj pobral s tal; in hišno gospodinjo vidim, kako lačna grize ujeto podgano na dvorišču, medtem ko iz kuhinje slastno diši po pečenki. In sanjarim o orjaški velikanovi cokli, ki bi jo na vsem lepem brcnila in zarohnela: »Kaj se mi motaš okoli nog!« In sanjarim o …

Ne, dovolj. Nežna otroška srčeca gotovo ne bi prenesla, če bi pripovedovala še naprej o svojih sanjarijah. Ne vzgojno ni in ne lepo. Samo še čisto majhen, pa za koga zanimiv podatek: nekje v prelepi deželi tam daleč na severu, daleč, daleč, daleč od nas, pride vsakdo, ki pretepa konja, otroka, psa – katerokoli živo bitje, ki se ne more braniti, takoj pred sodišče. Hočem reči – bi prišel. Kajti tam nikomur ne pade na kraj pameti, da bi to počel. Zakaj neki bi človek imel živali mučene, lačne, prestrašene, prezeble?

V tej deželi so takšne surovosti kljub temu prepovedane s posebnim, pa hudo ostrim zakonom. Tudi če »za vsak primer«. Kaj? Če ima slovenska, oj prelepa zemljica zakon proti surovosti? Haha, kar mislite si – kaj pa naj bi z njim? Slovenci smo vendar dobri ljudje!

Ta članek je, kot že omenjeno v predstavitvi, pisan za otroke, namenjen pa predvsem odraslim. Prav zato se mi zdi vredno ta članek tudi nekoliko komentirati, da ne bi kdorkoli dobil napačnega vtisa, da podcenjujem bralstvo te spletne strani. Ta članek se zdi takšen, kakršna je pravljica »Mali Princ«. Članek je, kot tudi omenjena pravljica, primeren za branje v vseh življenjskih obdobjih – otroštvu, odraslosti in zrelosti. Na tem mestu pa želim članek komentirati predvsem s tistega vidika, ki zadeva »odraslost«.

Avtorica Svetlana Makarovič je s tem člankom zadela v samo srce slovenske »folklore« in to objavila v osnovnošolski reviji. Terna! Le tako bodo lahko ljudje, katerim je ta članek v svojem bistvu namenjen, morda prišli do njega in stopili še korak dlje – ga prebrali. Po mojem prepričanju je članek primeren predvsem tistim, ki se te »folklore« držijo kakor pijanec plota in to zaradi raznoraznih kompleksov in vrinjenih prepričanj, ki izhajajo še iz otroštva. Tu pa problem šele nastane. Prvič, tovrstno občestvo verjetno tega članka nikoli ne bo prebralo in drugič, v kolikor pa bo (pa kakršnemkoli naključju) ta članek prišel do »ciljne publike«, ta članek nikakor ne bo razumljen tako, kakor je bil mišljen.
 

Primer: 

Hči: Oči, oči, oči … poglej kaj je v tem časopisu … poglej, kuže je narisan! A mi lahko prebereš, kaj piše?

Oče: [bere časopis po napornem osemurnem delavniku] Ne, kaj ne vidiš, da nimam časa!

[Hči steče do mame, ki ravno okopava gredico, polno prelepih rož.]

Hči: Mami, mami, mami … poglej kaj je v tem časopisu … poglej, kuže je narisan! A mi lahko prebereš, kaj piše? Oči pravi, da nima časa …

Mama: Daj nehaj … kaj ne  vidiš, da okopavam vrt. Pojdi do očeta, pa naj ti on prebere!

[Hči po še nekaj neuspelih poskusih vendarle prepriča mamo, da ji prebere prispevek.]

Mama: Lepo napisano, kaj? Živali se ne sme mučiti in pretepati.

Hči: [presenečena in polna vprašanj] Ja, mami. Ampak zakaj je pa naš kuža na verigi? In zakaj očka vedno brcne muco čez prag, če želi vstopiti v hišo? In zakaj … [zastavi še vsaj 23 drugih vprašanj]

Mama: Ko boš velika, boš to razumela.

In tu, ko sem ta problem predstavil kar najbolj plastično, je jasno razvidno kakšen rezultat je moč pričakovati, četudi je »ciljna oseba« članek prebrala. Kot ugotavlja avtorica, je v Sloveniji veliko bolj cenjeno, če z ljubeznijo vzgojiš »cvetoče nageljne in pelargonije in dalije in kapucinčke in astre in cinije in …«, kakor da bi z ljubeznijo ravnal z živaljo, ki je  privezana tam za "tisti" hlev.

Kar poglejte med narodnozabavne viže, ki jih prepevajo vrli glasbeniki slovenski. Govorijo o ljubezni, seksu, prelepi naravi, rožicah, gorah, seksu, materah, očetih, čebelicah, seksu, celo o klanju prašičev na kmetijah … Nikoli pa še nisem zasledil pesmi o ljubezni do domačih živalih. Se morda čudno sliši? Ne! V kolikor lahko pesem (precej natančno) govori o tem, kako se zakolje prašiča, bi lahko tudi o tem, kako je globoka ljubezen med lastnikom in psom. Pika. Ampak, kaj ko takšna pesem ne bi »šla v uho« … veliko raje se namreč posluša, kako se delajo klobase in krvavice. To je največji problem tistega dela »pridnega« slovenskega ljudstva, katerih psom se veriga iz dneva v dan globoko zažira v vrat …

In avtorica za zaključek tako pravilno ugotavlja – za to, da živali pri ljudeh ne trpijo, ne potrebujemo zakona, temveč srce!